Današnja bogoslužna berila

¹⁷ Ti torej si opaši ledja in vstani in jim govóri, karkoli ti velim; ne bodi potrt vpričo njih, da te ne potrem vpričo njih.

¹⁸ Kajti jaz, glej, te storim danes v trdno mesto in železen steber in bronast zid proti vsej deželi, proti kraljem, knezom in duhovnikom Judovim in proti ljudstvu dežele.

¹⁹ In borili se bodo zoper tebe, ali premagali te ne bodo, kajti jaz sem s teboj, govori GOSPOD, da te rešim.

¹ K tebi, GOSPOD, zaupno pribegam, sram me ne bodi nikdar.

² Po pravičnosti svoji me otmi in oprosti, nagni k meni uho svoje in reši me!

³ Bodi mi skala prebivališča, kamor naj se vedno umikam; zapoved si dal, da bodem rešen, ker skala moja in trdnjava moja si ti.

⁴ Bog moj, reši me iz roke brezbožnika, iz pesti krivičneža in nasilnika.

⁵ Zakaj ti si nada moja, Gospod Jehova, upanje moje od moje mladosti.

⁶ Nate sem se opiral od rojstva, od osrčja matere moje si me odtrgal ti; tebi vedno velja hvalospev moj.

¹⁵ Usta moja hočejo oznanjati pravičnost tvojo, ves dan zveličalno pomoč tvojo, ker ne znam števil njenih.

¹⁷ Bog, učil si me od mladosti, in še do sedaj oznanjam čuda tvoja.

¹⁷ Kajti ta Herod je bil poslal ujet Janeza ter ga vklenil v ječi zavoljo Herodiade, svojega brata Filipa žene; bil se je ž njo namreč oženil.

¹⁸ Janez pa je dejal Herodu: Ni ti dovoljeno, imeti svojega brata ženo.

¹⁹ Herodiada pa ga je zalezovala in hotela umoriti, pa ga ni mogla.

²⁰ Zakaj Herod se je bal Janeza, vedoč, da je pravičen in svet mož, ter ga je varoval; in marsikaj je storil, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal.

²¹ In je napočil prikladen dan: ko je Herod v spomin svojega rojstva napravil večerjo svojim velikašem in stotnikom in galilejskim prvakom,

²² je prišla noter njena, Herodiadina, hči in je plesala, ter se je prikupila Herodu in gostom. Kralj pa reče dekletu: Prosi me, karkoli hočeš, in dam ti.

²³ In ji priseže: Karkoli me poprosiš, ti dam, do polovice kraljestva svojega.

²⁴ Ona pa gre ven in reče materi svoji: Kaj naj si izprosim? Ta pa reče: Glavo Janeza Krstnika.

²⁵ In gre precej jadrno h kralju in ga zaprosi, rekoč: Hočem, da mi daš pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika.

²⁶ In kralj postane silno žalosten, toda zavoljo prisege in gostov ji ni hotel odreči.

²⁷ In precej pošlje kralj vojaka iz straže svoje in ukaže prinesti glavo njegovo. Ta pa odide in mu odseka v ječi glavo,

²⁸ in prinese glavo njegovo v skledi in jo da dekletu, a dekle jo da materi svoji.

²⁹ In ko so to slišali učenci njegovi, pridejo in vzemo truplo njegovo ter ga polože v grob.