Današnja bogoslužna berila

¹ Roka GOSPODOVA je bila nad menoj, in peljal me je ven v duhu GOSPODOVEM in me je postavil sredi doline, in ta je bila polna kosti.

² In mi je velel iti mimo njih kroginkrog; in glej, bilo jih je silno veliko po dolini, in glej, bile so silno usehle.

³ In mi reče: Sin človečji, bodo li te kosti oživele? In odgovorim: Gospod Jehova, ti veš!

⁴ Tedaj mi veli: Prorokuj nad temi kostmi in jim reci: O kosti usehle, čujte besedo GOSPODOVO!

⁵ Tako pravi Gospod Jehova tem kostem: Glejte, jaz pošljem duha v vas, da oživite.

⁶ S kitami vas obložim in storim, da zraste meso na vas, in s kožo vas odenem ter dam duha v vas, in oživite. In spoznate, da sem jaz GOSPOD.

⁷ In prorokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. In nastane šumenje, ko prorokujem, in glej, gibanje: kosti rinejo k sebi, kost h kosti svoji.

⁸ In gledam, in glej: kite so bile na njih in meso je zraslo in koža jih je odela povrhu; ali duha ni bilo v njih.

⁹ Tedaj mi veli: Prorokuj duhu, prorokuj, sin človečji, in reci duhu: Tako pravi Gospod Jehova: Od štirih vetrov pridi, o duh, in dihni v te pobite, da ožive!

¹⁰ In prorokoval sem, kakor mi je ukazal; in prišel je duh vanje. In oživele so in stopile pokonci – prav silno velika vojska.

¹¹ In mi reče: Sin človečji, te kosti so vsa družina Izraelova. Glej, oni govore: Kosti naše so usehle in upanje naše je izginilo; izgubljeni smo!

¹² Zato prorokuj in jim reci: Tako pravi Gospod Jehova: Glejte, jaz odprem grobe vaše in vas, ljudstvo svoje, izpeljem iz grobov vaših in vas privedem v zemljo Izraelovo.

¹³ In spoznate, da sem jaz GOSPOD, kadar odprem grobe vaše ter vas izpeljem iz grobov vaših, ljudstvo svoje.

¹⁴ In dam duha svojega v vas, da živite, in vas naselim v vaši zemlji. In zvedeli boste, da sem jaz GOSPOD rekel in izvršil to, govori GOSPOD.

² Tako naj govoré rešenci GOSPODOVI, ki jih je rešil iz rok tlačitelja

³ in ki jih je zbral iz dežel, od vzhoda in od zahoda, od severa in od morja.

⁴ Tavali so po puščavi, po potih samotnih, mesta za prebivališče niso našli;

⁵ lačni so bili in žejni, njih duša je hirala v njih.

⁶ Tedaj so klicali h GOSPODU v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske,

⁷ in vodil jih je po pravem potu, da bi dospeli v mesto za prebivališče.

⁸ Slavé naj GOSPODA za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških:

⁹ da on siti dušo potrebno in dušo gladno napolnjuje z dobrim.

³⁴ Ko pa farizeji slišijo, da je saducejem zavezal jezik, se zbero vkup.

³⁵ In eden izmed njih, učenik postave, vpraša, izkušaje ga:

³⁶ Učenik, katera zapoved je v postavi največja?

³⁷ Jezus mu pa reče: „Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje“.

³⁸ Ta je prva in največja zapoved.

³⁹ Druga pa je tej podobna: „Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe“.

⁴⁰ Ob teh dveh zapovedih visi vsa postava in proroki.