Današnja bogoslužna berila

¹ In prišla mi je beseda GOSPODOVA, govoreč:

² Sin človečji, prorokuj zoper pastirje Izraelove, prorokuj in reci tistim pastirjem: Tako pravi Gospod Jehova: Gorje pastirjem Izraelovim, ki pasejo sami sebe! Ni li pastirjem pasti črede?

³ Vi pa jeste tolstino ter se oblačite z volno, pitance koljete; črede ne pasete.

⁴ Slabotnih niste krepčali, bolnih niste zdravili, ranjenih niste obvezovali; njih, ki so zašle, niste nazaj pripeljavali; kar je bilo izgubljenega, niste iskali, temuč trdo in nemilo ste jim gospodovali.

⁵ In ovce so se razkropile, ker jim ni bilo pastirja, in so postale za jed vsem zverinam na polju, in bile so razkropljene.

⁶ Moje ovce tavajo po vseh gorah in po vseh visokih hribih, in po vsem površju zemlje so razkropljene ovce moje, in ni ga, ki bi po njih vprašal ali jih iskal.

⁷ Zatorej, pastirji, čujte besedo GOSPODOVO!

⁸ Kakor res živim, govori Gospod Jehova: Zato ker so bile moje ovce izročene plenjenju in ker so bile v jed vsem zverinam na polju, kajti ni bilo pastirja in moji pastirji ne vprašujejo po ovcah mojih, marveč pasejo sami sebe, a ne pasejo ovac mojih:

⁹ zato, pastirji, čujte besedo GOSPODOVO:

¹⁰ Tako pravi Gospod Jehova: Glej, jaz sem zoper tiste pastirje in zahteval bom ovce iz njih rok in jih odstavim, da ne bodo več pasli ovac, tudi ne bodo več pasli sami sebe, in otmem ovce svoje iz njih grla, da jim ne bodo več v užitek.

¹¹ Zakaj tako pravi Gospod Jehova: Glej, jaz sam, jaz poiščem ovce svoje in jih vzamem v svojo skrb.

¹ GOSPOD je moj pastir, slabo se mi ne more goditi.

² Na pašnikih zelenih me pase, k tihim vodam me vodi.

³ Poživlja dušo mojo, vodi me po pravičnosti stezah zavoljo svojega imena.

⁴ Tudi ko bi hodil po dolini smrtne sence, ne bojim se zlega, ker ti si z menoj: šiba tvoja in palica tvoja me tolažita.

⁵ Pred menoj pripravljaš mizo, sovražnikom mojim nasproti; z oljem maziliš glavo mojo, kelih moj je poln do vrha.

⁶ Zgolj dobrota in milost me bosta spremljali vse dni življenja mojega, in prebival bom v hiši GOSPODOVI na večne čase.

¹ Kajti nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je zgodaj zjutraj odšel najemat delavcev v vinograd svoj.

² In pogodivši se z delavci po denarju na dan, jih pošlje v vinograd svoj.

³ In ko pride ven okoli tretje ure, ugleda druge, da stoje na trgu brez dela,

⁴ in jim reče: Pojdite tudi vi v moj vinograd, in dam vam, kar bo prav.

⁵ In oni odidejo. Ko pride ven zopet ob šesti in deveti uri, stori enako.

⁶ Ko pa pride ven okoli enajste ure, najde druge, da postajajo, in jim reče: Kaj stojite tu ves dan brez dela?

⁷ Reko mu: Ker nas ni nihče najel. In veli jim: Pojdite tudi vi v moj vinograd.

⁸ Ko se je pa zvečerilo, veli gospodar vinogradov oskrbniku svojemu: Pokliči delavce in daj jim plačilo, počenši od zadnjih do prvih.

⁹ In prišedši prejmo tisti, ki so bili najeti okoli enajste ure, po denarju.

¹⁰ Ko pa pridejo prvi, mislijo, da bodo prejeli več; a tudi oni prejmo po denarju.

¹¹ Prejemši ga, pa so godrnjali nad hišnim gospodarjem,

¹² govoreč: Ti poslednji so delali eno uro, in si jih naredil enake nam, ki smo prenašali breme vsega dne in vročino.

¹³ On pa odgovori in reče enemu izmed njih: Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj po denarju?

¹⁴ Vzemi svoje in pojdi! Hočem pa dati temu poslednjemu, kakor tudi tebi.

¹⁵ Ali mar ne smem jaz s svojim storiti, kar hočem? Je li oko tvoje hudobno, ker sem jaz dober?

¹⁶ Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.